Kako so raztrgane hlače in surinamska džungla spravile na tla marinca | PRO's storytime

In tam sem stal...

Surinamska džungla, s svojo gosto vegetacijo in brezmejno vlago, je vselej premogla določen smisel za humor – običajno na naš račun. Kot inštruktor za bojevanje v džungli pri Kraljevi nizozemski vojni mornarici sem doživel že kar nekaj džungelskih potegavščin. In tega dne je bila vrsta zopet na džungli, da se malce ponorčuje iz mene.

Bili smo sredi operacije taktičnega prečkanja reke. Nahrbtnike naše šestčlanske izvidniške ekipe smo zvezali skupaj in tako ustvarili improvizirano plavajočo platformo. Presenetljivo učinkovita je bila, saj smo se je, medtem ko smo plavali čez reko, polno piranj in električnih jegulj, lahko oprijeli in nanjo odložili svoje puške.

Medtem ko smo veslali proti nasprotnemu bregu, si nisem mogel kaj, da si ne bi predstavljal, da smo pravzaprav videti kot skupina resnih, odločnih in močno oboroženih vider. Ko smo končno prispeli na nasprotni breg, še vedno v enem kosu in večinoma brez poškodb, smo se začeli vzpenjati po brežini.

Takrat pa se je zgodilo. Ko sem se vlekel navzgor s puško v desni roki, sem nenadoma začutil, da se nekaj trga. Vsi ti neskončni dnevi konstantne vlage so moje bojne hlače, kakršne uporablja ameriška vojska, spremenili iz bombaža v kot papir tanko tkanino in celoten predel mednožja se je raztrgal. Hladen zrak je trpko udaril po moji izpostavljeni koži in takrat bi se lahko pogreznil v zemljo od sramu. Ugotovil sem namreč, da ne nosim spodnji hlač.

Kolikor je bilo mogoče dostojanstveno sem se torej poskusil povzpeti po brežini. "Zavarujte območje!" sem signaliziral, pri tem pa se premikal tako, da ekipi ne bi razkril vseh družinskih draguljev.

Ko sem zasedel svoj položaj v obrambnem krogu, sem segel po iglo in sukanec. Z eno roko sem skušal zašiti svoje hlače, a vse skupaj je izgledalo tako, kakor da bi skušal sešiti skupaj moker toaletni papir. Tkanina se mi je dobesedno drobila v rokah in vedel sem, da bijem izgubljeno bitko.

Ni mi preostalo drugega, kot da uporabim svojo suho nočno opremo – moj edini rezervni par hlač. Hitro sem se preoblekel in strgan ostanek svojih bojnih hlač zložil v nahrbtnik, upajoč, da tega nihče ni opazil. Suha oprema naj bi bila moja rešitev pred neusmiljeno nočno vlago, a zdaj sem na ta komfort lahko kar pozabil.

Ko se je na zemljo spustila noč, smo postavili svoje viseče mreže. Tam sem ležal v svojih vlažnih, s potom prepojenih hlačah, katerih tkanina se je oprijemala moje kože kot kakšna nadležna bivša. Moje telo je hrepenelo po olajšanju, a vedel sem, da džungla ne pozna milosti. Vsak srbeči in vsak odrgnjen del telesa me je samo še bolj opominjal na dejstvo, da se džungla včasih enostavno želi le dobro ponorčevati iz nas.

Naslednjih nekaj noči sem preživel v pravih bojnih mukah. Spati v vlažnih hlačah v viseči mreži je namreč prav posebna oblika mučenja. Spanja je bilo bore malo, kakršno koli udobje pa le še oddaljen spomin. Džungla me je res brez kančka umsiljenja izpostavila neudobju.

Ko smo se čez nekaj dni vrnili v bazo, sem občutil olajšanje in izčrpanost hkrati. Ta preizkušnja je bila krut opomnik na to, kako nepopustljiva je džungla in, kako pomembno je imeti na sebi resnično zanesljiva taktična oblačila, in seveda spodnje perilo.

PRIJAVI SE IN DOSTOPAJ DO ŠE VEČ TAKŠNIH VSEBIN

Vnesi svoj e-poštni naslov in prejmi najnovejše informacije o taktičnih temah neposredno v svoj nabiralnik.