Iz puščave v blato: nova realnost za specialne enote NATO

In this blog post:

• Novi izzivi za zahodne specialne enote
• Radikalna sprememba in nova geografska usmeritev
• Specialne enote v Evropi: prilagajanje novemu obrazu vojne
• Suwalski koridor: šibka točka zveze NATO
• Oprema, taktika, enotnost: kako specialne enote preklapljajo na skupni standard
• Oskrba izoliranih enot v A2/AD conah
• Nova struktura specialnih sil
• Zaključek

O tem piše Soeren Suenkler, glavni urednik revije K-ISOM in veteran številnih operacij, ki so se odvijale v najbolj neizprosnih okoljih. Z desetletji izkušenj in neposrednimi povezavami s skupnostjo specialnih sil dobro ve, kako operativec razmišlja in deluje takrat, ko se teren zamenja – a cilj ostaja isti.

Avtor: Soeren Suenkler

Novi izzivi za zahodne specialne enote

Po letu 2001 so se zahodne specialne enote znašle v vlogi, na katero niso bile pripravljene. Svet je zdrsnil v globalno protiteroristično vojno, operativec pa je moral reagirati takoj. Brez pravega treninga, brez ustrezne opreme. Včasih celo brez razumevanja okolja, jezika ali samega sovražnika.

Operacije so se preselile na nadmorske višine od 5.000 do 6.000 metrov in potekale v vročinskih valovih, ki so presegali 45°C. Standardna oprema? Neprimerna. Treningi? Prilagojeni čisto drugačnim pogojem. Enote, ki so bile brez vsakršnih izkušenj z gorskim bojevanjem, so bile poslane v Hindu Kush. Ameriški SEAL-i; pomorsko usmerjene sile, so izvajali operacije sredi skalovja in neskončnih puščav. Decembra 2001 so napadli gorsko utrdbo Tora Bora, čeprav nikoli niso bili usposobljeni za tako specifično obliko gorskega bojevanja. Bili so izurjeni za protiteroristične vpadne akcije, ne pa za boj v snegu, skalovju in redkem zraku. Marca 2003 so poljske enote GROM zavzele iraško pristanišče Umm Qasr. A koliko pripadnikov GROMa je govorilo arabsko? Koliko od njih jih je sploh vedelo, kaj jih tam čaka? Tudi nemški Kampfschwimmerji – elitne pomorske sile – so bili napoteni najprej v Afganistan, nato še v Mali in Čad. Tja, kjer ni bilo nobene obale in ne morja. A ukaz je ukaz. In ko pride – deluješ. Ne glede na to, kje si.

Dve desetletji protiterorističnih operacij v gorah in puščavah so zaznamovale improvizirane rešitve. Nikdar ni bilo dovolj časa za pripravo, ne za izdelane scenarije in še manj za ustrezno opremo. Vse se je delalo ad hoc. Brez dolgoročnega načrtovanja. Brez sistemske podpore. Vse nabave iz tistega obdobja so nas pripeljale do situacije, v kateri smo danes. Kljub taktičnim uspehom zahodnih specialnih enot pa primarni cilj ni bilo nikoli dosežen. Pravzaprav nikoli ni bil jasno definiran – ne na politični ne na vojaški ravni.

Tudi poveljniška struktura je bila velik problem. Zahodne enote so pogosto delovale pod ločenimi mandati in različnimi povelji. V Afganistanu je več let obstajala delitev med ameriško vodeno enoto Combined Joint Special Operations Task Force-Afghanistan (CJSOTF-A) v okviru operacije Enduring Freedom (OEF) – kjer je sodelovalo vsaj šest držav – ter drugimi zahodnimi silami, ki so delovale pod mandatom ISAF ali celo pod omejitvami lastnih držav. Hkrati se je leta 2003 v Iraku vzpostavila še Combined Joint Special Operations Task Force-Iraq, ki je v okviru operacije Iraqi Freedom (OIF) izvajala specialne naloge na drugem koncu regije.

Rezultat? Popoln kaos: preobremenjene enote, kadrovske luknje, strukturalne slabosti, rotacijski konflikti. To ni bila le hipotetična nevarnost – to je bila vsakodnevna realnost.

Zaradi odmika od osnovne misije je marsikje razpadla tudi klasična SAS-model struktura. Vodov, specializiranih glede na tip naloge in okolje, danes skoraj ni več. Tako na primer nemška enota Kommando Spezialkräfte (KSK) danes več nima standardnih vodov za gorsko/alpsko ali arktično delovanje, za amfibijske naloge, HALO/HAHO skoke, puščavsko delovanje ali ostrostrelce.

Danes je znotraj posamezne čete vzpostavljena nova struktura: dva jurišna voda in en ostrostrelski vod. Vsi operativci so usposobljeni za HALO/HAHO. Specializacije glede na podnebje ali tip infiltracije so razpršene po posameznih timih. Ta sprememba ni bila naključna. Do višje stopnje usposobljenosti so prišli z ostro racionalizacijo padalskega programa – vse, kar ni bilo nujno, je šlo stran, ostalo je le tisto, kar deluje v zraku in na tleh.

Radikalna sprememba in nova geografska usmeritev

Leto 2022 je pomenilo prelom. Zaostritev konflikta v Vzhodni Evropi in hkrati zaključek operacij v Afganistanu, Iraku in Afriki, sta zahodne specialne enote postavila pred novo realnost. Hindu Kush, z vso svojo neznosno vročino in nadmorskimi višinami nad 7.000 metrov, je postal zgodovina. V ospredju so nova bojišča, nove operacije in povsem drugačna okolja. Doktrina, trening in oprema morajo biti danes v celoti prilagojeni aktualnim in prihodnjim grožnjam. Če hočemo ostati korak pred nasprotnikom, potem druge poti preprosto ni.

Ena ključnih prednosti današnjega varnostnega okolja je ta, da so prihodnja območja delovanja zveze NATO geografsko jasneje določena kot kadarkoli prej. Tako kot v času hladne vojne (1947–1989) poteka tudi današnja potencialna črta stika z nasprotnikom – torej območje, kjer bi v primeru konflikta prišlo do neposredne konfrontacije – od severa Evrope, prek vzhodnih držav, do juga. NATO je ta razpotegnjeni prostor razdelil v tri operativne regije: Na severu so Skandinavija in baltske države – to je severovzhodna regija. V sredini je osrednja regija, kjer ima danes ključno vlogo Poljska (vloga, ki jo je nekoč igrala Nemčija). Na jugu pa je jugovzhodna regija, ki zajema Balkan in Sredozemlje, kjer pa so ključne države Italija, Madžarska in Romunija. V to strateško sliko se zdaj vključujeta tudi Švedska in Finska, ki sta se zvezi NATO pridružili pred kratkim – in s tem razširili severni del operativnega prostora.

Klimatske in geografske razmere v teh regijah so znane in predvidljive. Zato lahko doktrina, nabava in usposabljanje končno sledijo realnim zahtevam in nič več političnim improvizacijam.

NATO je regijam dodelil tudi dolgoročne operativne odgovornosti. Specialne enote danes natančno vedo, kje bodo delovale jutri – kar pomeni bolj ciljno načrtovanje, pametnejšo opremo in jasnejšo razdelitev nalog.

Zvezna republika Nemčija je recimo aktivna v Litvi in Romuniji. ZDA so prisotne na Poljskem in prav tako v Romuniji. Združeno kraljestvo sodeluje na Poljskem in v Estoniji (operacija Cabrit), Kanada v Latviji (operacija Reassurance). To niso kratkoročne misije. Gre za dolgoročna partnerstva, stalne napotitve in trdne povezave. Vključno s specialnimi enotami, ki danes delujejo v celinskem podnebju – hladnem in mokrem. Oprema za puščavo je postala stvar preteklosti. Maskirni vzorci na čeladah in obrazih – še pred kratkim skoraj iz mode – pa so danes spet standard. Tudi za specialce.

Afganistan, Irak, Afrika. Tiste razpršene, začasne strukture za napotitve specialnih enot – so prav tako stvar preteklosti. Danes glavno vlogo prevzema Allied Special Operations Command v Belgiji – naslednik nekoč ločenega NATO Special Operations Headquarters (NSHQ). Organizacija je bila osnovana na vrhu v Rigi kot NATO SOF Coordination Centre (NSCC). Marca 2010 jo je Severnoatlantski svet reorganiziral v današnje skupno poveljstvo za specialne operacije. Njihova naloga ni več zgolj oblikovanje doktrin, treningov in standardov. Danes tvorijo okvir, znotraj katerega se konsolidirajo vse evropske in zahodne specialne sile. Vse pod enotnim okriljem zveze NATO. Vključno s strukturo SHAPE – Supreme Headquarters Allied Powers Europe.

Na terenu so danes še posebej aktivne ameriške specialne sile. Poveljstvo US Special Operations Command Europe (US SOCEUR) s sedežem v Nemčiji vodi operacije v Vzhodni Evropi in baltskih državah. Njihova naloga? Biti opozorilna točka. Prva linija zaznave. »Trip wire«, ki sproži odziv, še preden je prepozno. Podrobnosti so zaupne, njihova prisotnost pa še kako resnična.

PRIJAVI SE IN DOSTOPAJ DO ŠE VEČ TAKŠNIH VSEBIN

Vnesi svoj e-poštni naslov in prejmi najnovejše informacije o taktičnih temah neposredno v svoj nabiralnik.

Specialne enote v Evropi: prilagajanje novemu obrazu vojne

Vojna v Ukrajini je brutalna lekcija sodobnega bojevanja. Prikazuje celoten spekter t. i. »vojne revnega človeka« v 21. Stoletju. Napadi z droni. Boji v jarkih. Jurišni vodi. Presenečenja, zasede, bližnji spopadi, napadi s človeškimi valovi. Vrhunski tanki so postali samotna premična artilerija. Vsak bunker pomeni novo bitko. Vsaka stavba nov spopad. Vsak gozd pa novo past. Topništvo bije bitke brez prestanka. Protitopniški ogenj poteka dan in noč. Količine streliva presegajo vse predstave: 80.000 izstrelkov dnevno na ruski strani. Do 15.000 na ukrajinski. Specialne enote delujejo globoko za sovražnikovo linijo. Brez zaščite. Brez odmora. Vpad za vpadom. Ukrajinske specialne sile so vsak dan znova v bitki. Njihove izgube? Visoke. A sovražnikove so tudi do trikrat višje.

Zahodne specialne enote se po dolgih letih znova lahko pripravijo z realnim načrtom. Vedo, kje bodo delovale – in kaj jih tam čaka. Suwalski koridor? Poznan. Baltsko morje? Prav tako. Donbas in Azovsko morje? Že dolgo aktivna bojišča.

Toda danes skoraj nič več ne ostane neopaženo. V regiji, kjer prevladuje sistem A2/AD (Anti-Access / Area Denial), je teren nasičen z vizualnim in elektronskim nadzorom. SIGINT, ELINT, HUMINT, COMINT – vse metode, vsi kanali. Na drugi strani pa motenje signalov, protiukrepi, elektronsko bojevanje (EW). Bitka se dejansko odvija na vseh frekvencah. V takšnem okolju lahko zahodne specialne enote delujejo le v omejenem obsegu – da ne bi bile takoj odkrite.

Zato je njihova trenutna naloga skrčena na dve od treh ključnih, kot jih opredeljuje NATO:

• Specialno izvidništvo (SR),
• Vojaška podpora (MA).

O neposrednih bojnih operacijah (Direct Action) uradno ni ne potrditve ne zanikanja. Politični odgovor? Previden. A kljub temu: zahodne specialne enote so danes končno spet tam, kjer imajo svoj pravi namen. So podpora večjim silam. So predhodnica konvencionalnih operacij. So prva linija. So trip wire. Če pride do sprožitve 5. člena kolektivne obrambe, je njihova naloga jasna: kupiti čas. Toliko časa, da se NATO zbere, mobilizira in pride na vzhodno črto. Dokler še ni prepozno.

Taktika “trip wire” danes ni več samo del vojaških načrtov, temveč se že izvaja. Zahodne specialne enote usposabljajo in podpirajo partnerske sile v Vzhodni Evropi. Pri tem vzpostavljajo tesno sodelovanje z lokalnimi specialnimi enotami in obrambnimi skupinami tipa Homeguard. Nastajajo vezi, ki bi lahko – če bi prišlo do konflikta – postale osnova za odporniško gibanje.

Ključno vlogo v tem procesu ima ameriško poveljstvo SOCEUR, ki uvaja nove doktrine in smernice za specialne operacije ob črti stika – in tudi na ozemlju NATA, ki bi v primeru konflikta lahko padlo v sovražnikove roke. Ena izmed večjih vaj, ki simulira takšne scenarije, je Trojan Footprint. Celoten koncept se zgleduje po zgodovinskih izkušnjah: podpori “gozdnim bratom” v baltskih državah v 50. letih, ter mreži Jedburgh, ki sta jo med drugo svetovno vojno razvijala ameriški OSS in britanski SOE. Scenarij torej ni nov. Le realnost je zdaj drugačna. Ista zgodba, 80 let kasneje.

Prilagajanje nastajajočim izzivom zahteva razvoj metod in strategij usposabljanja, ki so opisane v blogu o prihodnosti usposabljanja posebnih operativnih sil.

Suwalski koridor: šibka točka zveze NATO

Zloglasni Suwalski koridor je eden največjih glavobolov za zvezo NATO. Gre za ozko, redko poseljeno območje ob meji med Poljsko in Litvo, ki predstavlja edino kopensko povezavo med baltskimi državami in preostankom zavezništva. Neposredno ob njem je ruski Kaliningrad – z močnimi zmogljivostmi za elektronsko bojevanje in A2/AD – ter Belorusija, ki predstavlja dodatno varnostno grožnjo. Poimenovan po poljskem mestu Suwałki, je ta pas ozemlja predmet številnih varnostnih analiz. Te ga označujejo kot najbolj ranljivo točko NATO obrambe in ocenjujejo, da bi v primeru ruskega napada lahko ostal odprt le 36 do 60 ur, preden bi padle baltske prestolnice in bile države v regiji odrezane od podpore. Marca 2023 je Poljska začela na tem območju nameščati tankovske ovire in druge obrambne strukture.

V primeru konflikta obstaja realna možnost, da bodo baltske države odrezane od preostale Evrope. Specialne enote na terenu bodo takrat morale iti v podzemlje – skupaj z lokalnim odporom. Nadaljevale bi boj z gverilsko taktiko in odporniškimi prijemi. Aktivirala bi se tudi vnaprej pripravljena mreža “stay-behind”, zasnovana za prikrito in dolgotrajno delovanje – tudi v mrazu, vlagi in baltski zimi. Scenarij torej obstaja. In praksa se že dogaja.

Del priprav vključuje tudi gradnjo improviziranih vojaških stez na dolgih in ravnih odsekih asfaltiranih cest – za vzletanje in pristajanje vojaških letal. Na vaji Saber Strike 2018 so ameriška letala A-10 Thunderbolt II v Estoniji izvajala STOL manevre – kratki vzlet in pristanek – neposredno na civilnih cestah. Na tleh so jih podpirali pripadniki specialnih taktičnih enot ameriških zračnih sil (AFSOC). Podobna infrastruktura je obstajala tudi v Zahodni Nemčiji – vse do leta 1989. Med drugim so bile v ta namen prilagojene avtoceste A1 in A29, skupaj kar 24 odsekov, pripravljenih za nujna vojaška pristajanja.

Oprema, taktika, enotnost: kako specialne enote preklapljajo na skupni standard

Ena od dolgoročnih posledic operacij v Afganistanu je bil sporni umik nemške puške HK G36 iz koncepta oborožitve. Gre za orožje kalibra 5,56 mm x 45, ki je v devetdesetih letih nadomestilo starejši HK G3 (7,62 mm x 51). Razlog za zamenjavo? Zmanjšanje stroškov, krajši čas usposabljanja in večja verjetnost zadetka – zlasti pri naborniških enotah. Puška G36 je bila lahka, zanesljiva in cenovno učinkovita. Leta 1997 je prešla v serijsko proizvodnjo. A realnost terena je zahtevala nekaj drugega.

Danes jo postopoma zamenjuje HK416, v nemški vojski znana kot G95. Prav tako v kalibru 5,56 mm – a z drugačno zmogljivostjo. HK416 je zdaj že standard v številnih članicah NATA: v Nemčiji, na Norveškem, v Franciji, Španiji, ZDA, Luksemburgu in drugod. Tudi specialne sile so prešle nanj. Ta prehod pa dejansko pomeni več kot le novo puško. Pomeni uskladitev sistema. Poenotenje kalibra in platforme namreč omogoča enoten trening, skupno logistiko, kompatibilnost na misijah in hitrejšo oskrbo na terenu. Dandanes se ne išče več optimalne rešitve za vsako državo posebej – išče se tisto, kar deluje zavezniško. HK416 je pripravljen za vsa okolja: od vročine in peska do morskih operacij (over-the-beach) pa vse do hladnih in mokrih zim na vzhodu Evrope.

Poenotenje pa se ne konča pri orožju. Specialne in zračno-desantne enote po Evropi – nizozemske, nemške, poljske, avstrijske, švicarske – prehajajo na skupne platforme vozil in zračne opreme. Ena izmed njih je Caracal – novo standardno vozilo za specialne operacije. Samo Nemčija in Nizozemska skupaj naročata več kot 3.000 vozil Caracal. To pomeni skupno nabavo, enoten trening, lažje vzdrževanje, manj zapletov pri uporabi in večjo zanesljivost na terenu. Čeprav Avstrija in Švica nista članici zavezništva, sledita istim standardom interoperabilnosti. Skupna oprema pomeni skupno pripravljenost.

Poenotenje pa velja tudi za bojno opremo in oblačilne sisteme. Danes ni več prostora za kompromise – sistem mora biti funkcionalen, robusten in taktično prilagojen okolju, ne izgledu. Naj gre za severno mokroto, sredozemsko sušo ali prehodne klimatske cone – oprema mora delovati vedno in brez kompromisov. Na bojiščih prihodnosti ima tudi barva pomembno vlogo, zato se usklajujejo tudi kamuflažni vzorci. MultiCam je zaradi učinkovitosti in združljivosti postal standard v številnih specialnih enotah. Nekatere države pa so šle še korak dlje. Nemške specialne enote so pred kratkim uvedle nov vzorec: Multitarn – petbarvno različico klasičnega Flecktarna, dopolnjenega z MultiCam toni. Vzorec je bil razvit po letih testiranj in je prilagojen širokemu spektru operativnih pogojev.

Oskrba izoliranih enot v A2/AD conah

Nova realnost na vzhodnem krilu prinaša tudi še eno možnost: da bodo naše enote ali njihovi deli v prihodnjem konfliktu ostali ujeti globoko v sovražnikovem območju A2/AD. Nedostopni. Brez neposredne podpore. Brez poti za varno oskrbo iz zraka. V takšnem okolju obsežne helikopterske operacije – kot smo jih poznali iz Afganistana – ne pridejo več v poštev. Zahodno zavezništvo lahko deluje le tam, kjer ima vsaj začasno nadvlado v zraku. Povsod drugod bo dostop omejen, če ne onemogočen.

Zato se poraja ključno vprašanje: kako oskrbeti enote, ki ostanejo za sovražnikovo črto? Specialne sile, ostanki enot, odporniške celice, “stay-behind” organizacije, skoraj popolnoma samooskrbne enote tipa Homeguard – vse bodo morale zdržati dlje, kot dopuščajo običajne logistične zmogljivosti.

Rešitev pa ni v premoči, temveč v neopaznosti in iznajdljivosti. Na tem mestu v ospredje prihajajo tihi tovorni jadralci in napredni droni za oskrbo. Ameriško letalstvo že uvaja sistem Grasshopper, ki ga je razvilo podjetje DZYNE. Gre za tihe, GPS-vodene tovorne jadralce, namenjene tveganim misijam pod okriljem AFSOC. Grasshopper lahko iz zraka pripelje približno 220 kg zalog neposredno v območje spopada. Izmet poteka iz ramp letal C-17 ali C-130, pristaja pa z zaviralnim padalom. Sistem dosega hitrost okoli 175 km/h, ima skoraj neobstoječ radarski podpis, in – kar je ključno – deluje tudi brez GPS signala. Po navedbah proizvajalca lahko doseže cilje na razdaljah več deset milj.

Poleg njega je za ameriške specialne sile v uporabi tudi Silent Arrow GD-2000. Njegova prednost je v natančnem pristanku (znotraj 100 metrov), dolgem dosegu (več kot 60 km) in nosilnosti, ki znaša kar 740 kg.

Vsi ti sistemi so zasnovani tako, da jih radarji skoraj ne zaznajo. Če kateri izgine – ni težava. Nadomestni pride v samo nekaj minutah. V večjem številu in ob usklajenem delovanju lahko takšna tehnologija zagotovi osnovno oskrbo za več tednov – vse dokler se ne vzpostavijo varne zračne ali kopenske povezave z odrezanimi enotami. Gre za zelo verjeten scenarij – predvsem za območje Baltika, Skandinavije in jugovzhodnega krila NATA.

Nova struktura specialnih sil

V Afganistanu in Iraku so pogosto delovale začasno sestavljene operativne skupine. Vsaka po svoje; s svojo sestavo in svojimi nalogami, brez enotnega okvira in brez strategije. Ta čas je zdaj mimo. Danes zveza NATO od svojih članic zahteva vzpostavitev standardiziranih specialnih enot SOTG – Special Operations Task Groups – za delovanje na kopnem in na morju. Vsaka od teh enot ima jasno določeno strukturo, točno opredeljene naloge in vnaprej določene zmogljivosti. Rezultat so enote SOTG za kopenske operacije, M-SOTG za pomorske operacije in specializirane skupine za rotorsko ter fiksno-krilno podporo. Ko enkrat preidejo pod poveljstvo zavezništva, vsi delujejo po enakih pravilih – dolgoročno, brez izjem, brez improvizacije.

Njihovo območje delovanja zajema ključna strateška območja: Baltsko in Črno morje, Skandinavijo, Baltske države ter jugovzhodno krilo NATA, vključno z mediteranskimi regijami. A največji izziv ostaja – in zanj ni hitre rešitve: Gre za severne klimatske razmere, ki jih zaznamujejo mraz, vlaga, sneg in teren, ki nikakor ne odpušča. Tam oprema ne sme odpovedati. In človek tudi ne.

NATO posebne sile delujejo v najzahtevnejših okoljih in na kompleksnih misijah — odkrijte, kaj jih resnično loči od drugih, v tem podrobnem blogu.

Zaključek

Doba improvizacije je končana. Nacionalne izjeme nadomešča zavezniški standard. Vsaka enota – naj bo specialna ali konvencionalna – zdaj deluje po enotnem sistemu: v treningu, taktiki in opremi. Boj v puščavah, džunglah ali gorah? Ostaja – a le kot izjema. Tudi protiteroristične operacije in spopadi z gverilo se nadaljujejo – a so le še ena plast sodobnega bojišča. Danes gre v resnici za nekaj drugega. Danes gre za pripravo na visoko intenziven spopad v domačem okolju. V evropskih gozdovih. V blatnih grapah. V mokri temi. Z opremo, ki preživi zimo, s taktikami, ki preživijo kaos in z operativci, ki bodo zanesljivo tam.